Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani

NAMAKALNI SISTEMI ZA VRTOVE IN PARKE

Tukaj boste našli idealno rešitev za avtomatsko namakanje majhnih in srednje velikih zasebnih vrtov ter okrasnih rastlin. Ponujamo vam visoko kakovostne izdelke, ki se enostavno vgradijo in jih prilagodimo potrebam, glede na vaš rastlinski izbor iz zahtevnost vašega vrta in zelenice.

ROBOTSKE
KOSILNICE

Po vzoru robotskih sesalnikov, ki jih že nekaj časa poznamo iz notranjosti naših domov, se robotki sedaj selijo tudi na zelene površine v okolici hiš, pa tudi poslovnih, turističnih in športnih objektov. Niti nogometna igrišča niso izjema, robotske kosilnice pa zmorejo celo tako natančno košnjo, kot jo zahtevajo na golf igriščih.

NAMAKALNI SISTEMI ZA ŠPORTNE TERENE

Rain Bird sistemi za namakanje zelenic in igrišč z umetno travo so najbolj zanesljiva izbira za trajno in učinkovito delovanje, ki so izdelani posebej za vse aplikacije na področju športa: nogomet, tenis, hokej, konjske dirke, rugby, itd.

UREJANJE
ZELENIC

Vzdrževanje lepe trate lahko za nekoga, ki se s tem ne ukvarja, izgleda zelo preprosto. Marsikdo celo lahko pripomni, da bo imel pa lepo trato, v kolikor bo ugotovil da je z negovanjem vrta preveč dela. Takim moram takoj svetovati, da naj svoja pričakovanja »po lepem«, brez truda, pozabijo!

Kako pravilno programirati namakalni sistem?

Prihranek vode s prilagoditvijo sistema dejanskim potrebam po zalivanju
 

Programirati delovanje namakalnega sistema poenostavljeno pomeni določiti dneve v tednu, ko bomo zalivali, izbrati začetne čase za en ali več dnevnih ciklusov zalivanja in določite trajanje zalivanja za različne cone zalivanja. Na prvi pogled preprosta naloga, seveda pa pod pogojem, da vemo, koliko in kdaj je potrebno zalivati. Različne študije so dokazale, da je večina namalkanih površin za 30 – 50 % preveč zalivanih. Vzrok za to je najpogosteje v površnem preračunavanju potreb po zalivanju in premajhnemu prilagajanju zalivanja glede na vremenske pogoje. Trajanje delovanja električnih ventilov, preko katerih se oskrbujejo posamezne cone zalivanja, se praviloma določi na podlagi največje potrebe v sušnem obdobju. Če se čas delovanja sistema med sezono občasno ne prilagaja dejanskim potrebam, bo seveda skupna količina vode veliko večja. 

Trije osnovni pogoji
 

Da bi sploh lahko začeli s programiranjem namakanja, moramo najprej imeti informacijo o količini vode (intenziteti zalivanja), ki jo sistem za namakanje daje v različnih conah.

Zato mora vsak pravilno projektiran namakalni sistem izpolnjevati tri osnovne pogoje:

1. Izbor ustreznih naprav in njihov pravilen razpored

Pri tem je samo po sebi razumljivo usklajevanje razporeda in dometa razpršilnih teles ter njihove intenzitete zalivanja. Intenziteta zalivanja je količina vode, ki jo določen tip naprave v definiranemu medsebojnemu razporedu aplicira na površino v določenem časovnem obdobju (mm/m2). Neenakomerno aplicirana voda zaradi slabe razporeditve razpršilk ima za posledico nezadovoljivo ali pretirano zalivanje površin znotraj iste cone. Izbor ustreznih naprav prav tako pomeni premišljeno kombiniranje namakanja s pop-up razpršilci s tako imenovanim mikro namakanjem, oziroma z uporabo mikro razpršilcev, mikro kapljičnih sistemov in cevi z vgrajenimi kapalkami na mestih, kjer je potrebno namakanje v coni rastlinskih korenin.

2. Pravilna hidravlika sistema

Hidravlično dimenzioniranje cevovoda mora temeljiti na dejanski kapaciteti priključka sistema na črpalko ali vodovod, tako da lahko razpršilni elementi in kapalke delujejo s svojimi optimalnimi delovnimi pritiski. Posledica prevelikega ali premajhnega pritiska na delih sistema je prav tako neenakomerno zalivanje. Prevelik delovni pritisk v razpršilki spremeni vodo v meglo, ki jo veter raznaša, povzroča pa tudi okvare na elementih za mikro namakanje. Lateralne linije, na katerih se nahajajo razpršilci, bi morale imeti optimalen pritisk 3 do 4 barov, pritisk na linijah s kapalkami in mikro razpršilci pa bi moral biti od 1,5 do 2,5 barov.

3. Izbor ustreznega upravljalnega sistema

Avtomatika sistema je sestavljena iz elektromagnetnih ventilov, ki vključujejo napravo v posameznih conah ter programatorja (kontrolorja), ki upravlja z delom ventilov. S programatorjem nastavimo dneve za zalivanje, čas in število dnevnih vključitev sistema ter trajanje delovanja posameznih ventilov. Avtomatično upravljanje s sistemom za namakanje je neprimerno bolj učinkovito kot pa ročno vključevanje posameznih ventilov. Malo je verjetno, da bi celo profesionalen vrtnar vsak dan disciplinirano dežural in po vrsti odpiral ventile v določenemu zaporedju in to ponoči, ker dnevno zalivanje povzroča temperaturne šoke na travnikih in pri rastlinskih materialih. Posledica tega bi bila ponovno ali nezadostno zalivanje, ali pa, kar je še pogosteje, pretirano zalivanje. Pogosto se namreč napačno oceni, da je potrebno zalivanje, ko je prst na površini suha. Trajna prisotnost vlage podnevi na površini je pravzaprav znak, da so tla preveč nasičena z vodo.

Potreba po vodi
 

Torej, koliko in kdaj je treba namakati? Za konkretnejši odgovor na to vprašanje moramo na kratko pojasniti pojme, kot so na primer enakomernost zalivanja, namakalna norma, evapotranspiracije (ET), intenziteta deževanja in podobno ter pojasniti, na kakšen način pravilno programiranje sistema pomaga pri kakovostnejšem razvoju rastlinskega materiala poleg racionalne porabe vode.

Potrebna voda za pridelovanje kultur v bistvu ustreza vrednosti evapotranspiracije, povečani za izgube z izparevanjem, površinskim odtekanjem in filtriranjem... Evapotranspiracija je seštevek vode, ki se izgubi v procesih transpiracije in evaporacije z določene površine v določenem času.
.... Če se od skupne količine potrebne vode odšteje skupna razpoložljiva voda v vegetacijskemu obdobju, dobimo normo za namakanje.


Izračunavanje dejanskih potreb za zalivanje je zapleten postopek, v katerega je vključena analiza potrebne razpoložljive vode. Za analizo potrebne vode uporabljamo indirektne metode za izračun evatranspiracije na podlagi mesečnih toplotnih indeksov, deficita vlažnosti tal ali klimatskih parametrov s koeficienti posameznih kultur. Razpoložljiva voda upošteva tudi vodo v tleh na začetku vegetacijskega obdobja, padavine in kapilarno vodo, ki se iz podzemnih plasti dviga do nivoja rastlinskih korenin. Izračun norme namakanja (vodnega deficita) s to metodo oziroma z analizami potrebne in razpoložljive vode je seveda preveč zapleten za potrebe določanja režima za zalivanje hortikulturnih površin v praksi. Zato se potrebna voda, ki jo je treba nadomestiti z namakanjem, poenostavljeno izračuna kot vrednost evapotranspiracije na določenem območju.

Upravljanje z namakalnim sistemom

 

Moderni centralni sistemi za kontroliranje avtomatičnega namakanja omogočajo avtomatizirano prilagajanje namakanja dejanskim potrebam. Takšen sistem je povezan s tako imenovano vremensko postajo ter na podlagi podatkov o temperaturi, vetru, vlažnosti zraka, insolaciji in solarni radiaciji (na podlagi predhodno vnesenih podatkov o karakteristikah tal) naravnava čas delovanja posameznih con tako, da nadomesti vodo, ki dejansko primanjkuje. Elementi evapotranspiracije se spremljajo v realnem času. Sistem se avtomatično prilagaja dejanskim izmerjenim podatkom. Seveda pa takšni sistemi zahtevajo programsko podporo, sofisticirano opremo in natančno projektiranje sistema ter se zato uporabljajo samo v velikih namakalnih sistemih, na primer na javnih parkih, večjih hotelskih kompleksih ali zabavnih parkih, terenih za golf igrišče in podobnih površinah.

Kako bi potemtakem lahko navaden sistem za avtomatično namakanje dosegel svojo najprimernejšo izkoriščenost? Pokrajinski arhitekti, izvajalci hortikulturnih del in lastniki vrtov so enako zainteresirani za preproste programske rešitve in optimizacijo namakalnega sistema, ki bi bilo praktično in uporabno v praksi.

Metoda, ki jo bomo tukaj opisali, morda ni dovolj natančna za potrebe kakovostnejšega terena za golf igrišče ali podobnih tako imenovanih »fine turf« površin, vendar pa lahko pomembno prihrani vodo in pomaga pri kakovostnejšemu razvoju rastlinskega materiala. Ta metoda se lahko uporablja pri večini modernih programov, ki imajo možnost naravnanega zalivanja, oz. tako imenovano funkcijo Water Budget. S to funkcijo se lahko preprosto, brez posameznih preprogramiranj trajanja posameznih električnih ventilov v odstotku doda ali zmanjša skupna količina vode, ki jo bo sistem apliciral v enem delovnem ciklusu.

Intenziteta namakanja

 

Princip je sestavljen v določanju referenčnega časovnega indeksa za vsako cono. Ta časovni indeks predstavlja maksimalen čas delovanja za vsako posamezno cono zalivanja v najbolj sušnem letnem obdobju. Potem, ko določimo referenčni vremenski indeks, moramo na podlagi podatkov o evapotranspiraciji za določeno območje naravnati odstotek indeksne vrednosti glede na potrebe za določen teden ali mesec v letu. Čim krajše je časovno obdobje, za katero opravljamo te prilagoditve, tem večja je točnost učinkov sistema in dejanskih potreb zalivanja.

Najprej se mora izračunati intenziteta namakanja v določeni coni. Iz podatkov o karakteristikah razpršilcev, ki jih je navedel proizvajalec naprave, je treba odčitati pretok in domet naprave pri delovnem pritisku, pri katerem deluje naša namakalna instalacija. Intenziteta zalivanja za vrtne aplikacije se izračuna po poenostavljeni formuli:

I = Q x 1000 x 360
P delovni kot razpršilca


I = intenziteta deževanja (mm/m2/h)
Q = pretok posameznega razpršilca (m3/h)
P = orošena površina (m2)

Intenziteta deževanja oziroma količina orošene površine so odvisni od medsebojnega razporeda razpršilcev, pri čemer se po navadi uporabljata dva tipična razporeda:

Orošena površina se izračuna kot zmnožek lateralnega razmika vrst in razmika razpršilcev na isti liniji (P = L x S). Pri razporeditvi razpršilcev moramo zagotoviti tako imenovano popolno pokritost, oziroma, da bo razmik med razpršilci na isti liniji enak dometu naprave.


Za orientacijo, intenziteta deževanja dinamičnih razpršilcev pri popolni pokritosti znaša od 7 do 20 mm/m2, za statične razpršilce pa od 45 mm/m2 do 90 mm/m2. Zaradi tega moramo paziti, da se ta dva tipa naprav ne postavi na isto lateralno linijo, oziroma, da se jima lahko določi različno trajanje delovanja.

Računanje referenčnega časovnega indeksa

 

Ko smo določili intenziteto vlaženja za posamezne cone, moramo za vsak električni ventil, ki kontrolira posamezno linijo, določiti tako imenovani »run time«, oziroma trajanje delovanja v enem namakalnem ciklusu. V metodi uporabe »referenčnega časovnega indeksa (RVI) se trajanje delovanja posamezne linije na programatorju naravna glede na maksimalne potrebe namakanja v najbolj sušnem obdobju v letu, oziroma glede na maksimalne vrednosti evapotranspiracije.

RVI (min) = ETmaks. x 60
I x število dni v mesecu

Na ta način je treba določiti trajanje delovanja za vse posamezne linije v namakalnemu sistemu.

Za prilagoditev sistema med sezono, oziroma za uskladitev zalivanja z dejanskimi potrebami, je treba na koncu izdelati sezonski razpored vodnega proračuna.

Za primer smo vzeli podatke o evapotranspiraciji za Ljubljana za obdobje namakanja od aprila do oktobra.


Odvisno od tipa tal in konfiguracije terena lahko dnevni čas zalivanja razdelimo na več ciklusov. Na tleh z večjo poroznostjo se opravlja zalivanje običajno v enem dnevnem ciklusu, medtem ko se na terenu z manjšo prepustnostjo dni čas delovanja razdeli na dva ali več ciklusov. Namakanje v več ciklusih je potrebno tudi na strminah, da bi se zmanjšale izgube zaradi površinskega odtekanja. Namakalni sistem mora vsekakor biti opremljen s senzorji za vlago, oziroma s padavinskimi stikali, ki časovno odmaknejo namakalni ciklus v primeru pretiranih padavin.

Seveda pa metoda programiranja z določanjem referenčnega časovnega indeksa ne omogoča popolne točnosti. Baziranje namakanja samo na elementih evapotranspiracije ne upošteva razpoložljive vode v tleh in kapilarne vode. Po drugi strani pa noben namakalni sistem ne more biti popolnoma natančen, zaradi česar nastajajo izgube vode zaradi filtracije in površinskega odtekanja. RVI metoda uporablja prav nepopolnost sistema, da bi učinek sistema približala dejanskim potrebam. Izkušnje iz prakse so pokazale, da je za kakovostno zalivanje travnikov s takšnim načinom potrebno 20 % do 30 % manj vode.